Izgradnja dimnikov

Dimniki

Dimniki so v preteklosti predstavljal luknjo za odvajanje dima, ki se je v hišah nabiral od ognja, ki je služil za ogrevanje, kuhanje in kot vir svetlobe. Šele v 12. stoletju so se v Evropi pojavili pravi dimniki. Sprva grajeni iz vnetljivih materialov, so jih kasneje zamenjali dimniki iz ognjevarne opeke. Kasneje so v sredino opečno pozidane konstrukcije vgrajevali glinene tuljave različno velikih prerezov. Na vrhovih so imeli dimniki posajene tako imenovane dimniške kape, ki so služile kot obramba pred naravnimi pojavi. V začetku 19. stoletja so se pojavili prvi predpisi o obliki in velikosti dimnikov. Sledila so pravila o požarni varnosti.

Danes dimniki služijo za odvajanje vročih dimnih plinov iz kotlov, peči, talilnih peči ali ognjišč v zrak. Največkrat so zgrajeni navpično, da imajo vroči dimni plini stalen tok in hkrati sprejemajo dovolj zraka, ki je potreben za izgorevanje v kotlovnicah in kuriščih. Dimniki primerne višine so pomembni za ustvarjanje zadostnega vleka in odvajanje dimnih plinov. Višji so dimniki, manjši je vpliv na onesnaževanje njegove okolice. Škodljive snovi v dimnem plinu se bolje porazporedijo po neposredni okolici, kar ohranja koncentracijo škodljivih snovi v zraku na dopustni meji.

Glede na obliko in uporabljeni material so dimniki različnih vrst; enoslojni, dvoslojni in troslojni. Enoslojni dimniki so sestavljeni iz cevi iz keramike ali nerjaveče pločevine za obnovo starih dimnikov zgrajenih iz opeke. Dvoslojni imajo zunanji plašč in notranjo cev ali so iz nerjaveče pločevine. Troslojni pa so sestavljeni iz treh delov: zunanjega betonskega plašča, toplotne izolacije iz mineralne volne in notranje cevi.


Izgradnja inox dimnika

Sodobni nerjaveči ali inox dimnik omogoča hitro segrevanje in ohlajanje in na takšen način preprečuje škodljivo nabiranje kondenza. Inox dimnik je zaščiten pred rjavenjem, je lahek in plinotesen, njegova površina ni porozna in ima izredno dolgo življenjsko dobo. Inox dimnik je sestavljen iz nerjavečega jekla, ki je v resnici zlitina na osnovi železa in predstavlja najmanj 50 % vsebnost železa. Ob dolgotrajnem stiku z z vodo oziroma na vlažnem zraku ne zarjavi oziroma korodira. Jeklu daje korozijsko odpornost predvsem zlitinski element krom. Nerjaveča jekla in s tem inox dimnik so vse bolj popularni v današnjem svetu. Njihova velika prednost pred običajnimi konstrukcijskimi jekli so korozijska odpornost, estetski videz, toplotna odpornost, nizki stroški v trajnostni dobi, popolno recikliranje, biološka nevtralnost in lahka predelovalnost.

Njihova velika prednost sta hitra in enostavna montaža, saj so lahki, ne potrebujejo dodatnega temelja in zaradi majhnega premera inox dimnik ne potrebuje veliko prostora ter je primeren za prav vse vrste goriv. Uporabimo jih lahko za sanacijo pri starejših stavbah, kjer inox dimnik oziromo tuljavo glede na premer dimnika vgradijo v obstoječi dimniški jašek. Najprimernejši je enoslojni inox dimnik, ki mora biti zaradi varnosti obdan z ognjevarnim plaščem. Če je dimnik večji od prejšnjega, se stari dimnik povrta, kar ustvarja ogromno prahu, ki pa ga lahko enostavno sproti posesajo. Naslednji korak je vgradnja inox dimnika v odprtino, dodajo se mu kurilniški sestavni deli in na vrhu dimniški pokrov. Enoslojni inox dimnik je uporaben za kurjenje več vrst goriv kot so trda, tekoča in plinasta goriva ter jih lahko zato uporabijo za sanacijo skoraj vsakega starega dimnika.

Izgradnja zidanega dimnika

Zidan dimnik je izredno pomemben sestavni del kurilnega sistema, zato se je potrebno projektiranja in gradnje lotiti predvsem odgovorno. Izredno pomembno je pravilno dimenzioniranje dimnika. Ogrevanje prostorov bo najbolj optimalno, če bo imel zidan dimnik ustrezen presek, kar bo zagotovilo varno delovanje kurišča. Pri določitvi preseka dimnika moramo upoštevati njegovo višino (od priključka za peč navzgor), moč peči, volumen kurišča, dolžino povezave med kuriščem in dimnikom ter izbiro primernega energenta. Večji presek za zidan dimnik je potreben pri uporabi trdnih goriv, manjši presek za zidan dimnik pa je primeren pri ogrevanju bivalnih prostorov z oljem in plinom.

Prvi korak pri izgradnji dimnika je izbira kurilne naprave, ki jo bomo vgradili in odločitev o vrsti goriva, ki ga bomo uporabili. Zidan dimnik ima svojo višino ponavadi določeno z višino zgradbe, na kateri je grajen, po drugi strani pa nanjo vplivajo še nagib strehe in vpliv zgradb v njegovi neposredni okolici. Najprimerneje je, če končna višina dimnika doseže območje prostega gibanja zraka. Pri kurjenju s trdimi in tekočimi kurivi mora biti zidan dimnik visok najmanj pet metrov, pri kurjenju plinov pa ne manjši od štirih metrov. Pri zadostni vleki dimnih plinov je potrebno poskrbeti, da se plini ne bi preveč ohladili in dosegli temperature zunanjega ozračja. V tem primeru bi se u zgornjem delu dimnika začel delati kondenz. Razlika v gostoti okoliškega zraka in gostote dimnih plinov zagotavlja zadosten vlek. Zidan dimnik se zato načrtuje v notranjem delu hiše in se še dodatno toplotno izolira. Dimni plini, ki prehajajo iz kurilne naprave v dimnik imajo izjemno visoko temperaturo, ki se v notranjih stenah dimnika močno segreje. Poskrbeti je potrebno za ustrezno požarno varnost.

POVPRAŠEVANJE